Cerkljanski Laufarji gotovo sodijo med bolj znane pustne šemske like na Slovenskem. Njihova posebnost so naličja – lesene larfe, izrezljane iz lipovega lesa. V tako fiziognomično izdelani obliki niso poznane nikjer drugod na Slovenskem. O Laufarjih ne poznamo nobenih pisnih virov. Niko Kuret se sprašuje, ali ni nemara »Laufarija v Cerknem v svojih začetkih import tirolskih naselnikov rudarjev«, o katerih pa zgodovinski viri molčijo. Nakazuje podobnosti cerkljanskih Laufarjev s šemami na Tirolskem, kjer se tudi imenujejo »Laufer« in kjer prav tako pozunajo divjega moža, na las podobnega cerkljanskemu pustu. Tako kot za ostale pustne šege tudi za Laufarijo velja, da je to izrazito večplastni pojav, ko so prastare oblike in vsebine skozi čas oplajajo in dobivajo znova in znova novo podobo, ki pa tudi danes še ni dokončna. 
S spremembo življenjskih razmer in okoliščin tradicionalni kulturni elementi ne izginejo, ampak se prilagodijo in kot taki bogatijo življenje.Osrednji lik cerkljanske Laufarije je Pust, ki simbolizira zimo in je tudi kriv za vse, kar se je v preteklem letu v Cerknem in okolici slabega, neumnega ali nespametnega zgodilo. Za vse slabosti in napake je obsojen na smrt z botam (drvarski bat).Motiv, da je »pust kriv vsega«, se pojavlja v skoraj vseh naših šemskih šegah te vrste, v cerkljanski laufariji pa je izredno učinkovito in dosledno izdelan. Vse se odvija po točno določenem scenariju, ki se v obliki ustnega izročila prenaša iz roda v rod; priče smo pravi ljudski igri. Danes so vir za ohranjanje avtentične podobe procesa zapisi oz. navodila Nika Kureta, ki temeljijo na informacijah Petra Breliha in nekaterih drugih Cerkljanov in jih v svojem arhivu hranijo tudi laufarji. 
Glavno dogajanje je na pustno nedeljo, ko sodnik cesarsko-kraljeve sodnije pustu pred zbranim občinstvom prebere obtožnico – kalamuon. Pust večkrat pobegne in se s tem skuša izogniti procesu, a ga ta terjasti vedno znova najdejo. Po končanem zborovanju ga priprejo do torka, ko mu bodo dokončno izrekli kazen. Na pustni torek dopoldne, laufarji odkolpljejo bot, popoldne pa gredo ponovno v sprevodu na glavno prizorišče. 
Pusta tokrat spoznajo za krivega. Kazen se glasi: »Smrt z botam!« Usmrtitev izvrši Ta star. Obsodba je sestavljena in prebrana v starem cerkljanskem narečju. Laufarji zaplešejo obredni ples ta kapcinarsko, ki jo sestavljata veseli in žalostni del – polka in žalostinka, ko se vsi valjajo po tleh. Podobno kot danes, toda z mnogo obsežnejšimi pripravami na sam pustni dan, je potekalo pustovanje tudi v preteklosti. Zelo nazorno lahko ovrednotimo današnje pustovanje, če ga primerjamo s tistim iz leta 1956, ohranjenim na filmskem zapisu – Laufarji v Cerknem, saj so takrat izpeljali laufarijo na način kot nikoli kasneje. Na osnovi ustnega izročila so rekonstruirali vse faze dogajanj v predpustnem času, na pustno nedeljo in pustni torek pa tudi na pepelnico.
Lahko trdimo, da je danes v času pred pustom predvsem mnogo manj veseljačenja, da je sam proces obsodbe pusta precej bolj dodelan, in da se je popolnoma pozabila oz. opustilo vse dogajanja na pepelnično sredo – tj. Vlečenje ploha in sežiganje slamnatega moža.Samo prizorišče dogajanja je v cerkljanski laufariji ostalo nespremenjeno. Laufarija je domena Cerknega in Cekljanov. Okoliške cerkljanske vasi pa laufarji obiščejo v predpustnem času, ker tam koledujejo, ali – kot so nekdaj rekli – »berejo cvirn«. Namesto sukanca (cvirna) danes nabirajo klobase, prekajena rebra, svinjske parklje in repe ter domače žganje. Še zmeraj pa laufarji z vsako gospodinjo, ki jih sprejme in obdari, zaplešejo ples za dobro letino oz. »de be bla ripa bel debiela«.Osrednji prostor dogajanja v samem Cerknem ostaja plac- glavni trg kot prostor s povezovalno, združevalno funkcijo. Tam se zbere publika in tam se zgodi obsodba z usmrtitvijo.
Nosilec šemske tradicije ostaja fantovska skupnost, le organiziranost je danes sodobnejšta.
Fantje so najprej delovali v okviru Turistično-olepševalnega društve Cerkno, kasneje pa so ustanovili Društvo Laufarija, v okviru katerega se družijo in organizirajo vsakoletno pustovanje. Laufarji imajo danes v svojih vrstah tudi ženske, da jim pomagajo pri delu in se tudi šemijo. Društvo si predvsem prizadeva, da ohranjajo obred v čimbolj izvirni obliki, da obnavljajo obleke in naličja, predvsem pa skrbijo za podučevanje svojih novih članov. Preden postanejo »pravi« laufarji, gredo skozi proces izobraževanja in priučitve, da bi laufarija ostala taka, kot je bila nekdaj. To pomeni, da društvo zavestno skrbi za ohranjanje tradicije.Larfe, obleke in pripomočki, niso bili nikdar last posameznika ali družine, pač pa so bili »njihova« tj. laufarska skupna last. Po ustnem izročilu so laufarji nekdaj posedovali celo posest in svojo hišo, kjer so hranili opremo in se pripravljali na obred. Danes tega žal nimajo.Leta 1956 obnovljena laufarija je Cerkljanom pomenila močan indetifikacijski dejavnik, tako na ravni širšega prostora kot na osebni ravni. In tudi danes je pomen laufarije zelo velik, kajti prireditev se ni skomercializirala oz. skarnevalizirala, čeprav je z leti dobila precejšen turistični pomen. Ohranila se je v sorazmerno izvirnem stanju.
Laufarija ima močno vlogo kot oblika združevanja in zabave za tiste, ki jo ustvarjajo. Obenem je v Cerknem sinonim za pustovanje, laufarji pa za pustne šeme. Tako v Cerknem skorajda ne poznajo drugačnega šemljenja, npr. šemljenja s sodobnimi maskami. Za večino Cerkljanov je bistvo pustovanja v spremljanju laufarskega sprevoda in obsodbe pusta. V medijskem pogledu je laufarija bila in je še vedno prodorna. O cerkljanskih laufarjih je že veliko napisanega, a gre večinoma za priložnostne članke, reportaže; obsežneje in predvsem strokovno pa so laufarji predstavljeni le v Kuretovi knjigi, Maske slovenskih pokrajin (1984). Posnetih je bilo tudi več filmov, različnih po pristopu in strokovnosti: Lavfarji v Cerknem (Brelih 1956), Ti si kriv (Sintič 1961), De be bla ripa bel debijela (Verbič 1980) in Cerkljanski laufarji 1956-2006 (društvo laufarija Cerkno). Laufarji imajo danes svoj predstavitevni prospekt v slovenskem in angleškem jeziku, izdanih je bilo več razglednic s posameznimi liki ali celotno laufarsko družino; leta 1997 je Pošta Slovenije izdala spominsko ovojnico ter dve znamki in dve maksimum karti z likom pusta in ta terjastega.
Zelo odmeven je v slovenskem prostoru postal bienalni fotografski natečaj v organizaciji Foto kluba Cerkno in Cerkljanskega muzeja na temo »pustna maska«, ki poteka od leta 1996 naprej. Poleg različnih katergorij fotografskih izdelkov vsakič nagradijo tudi tistega z motivom cerkljanskih laufarjev. Izdelek ostane v stalni zbirki Cerkljanskega muzeja.
