Razvoju cerkljanske laufarije lahko sledimo skozi tri obdobja. Ob predpostavki, da so laufarje v naš prostor prinesli nemški naseljenci, lahko segajo začetki v 13. ali 14. stoletje. Pisnih virov o tem žal ni, po ustnih pa so imeli laufarji svojčas na loparju, ki ga nosi ta loparjev, izpisano letnico 1871. Njen pomen oz. vsebina nista jasna. O razvoju in spremembah v tem obdobju ne vemo ničesar.
Z letom 1914 oz. z začetkom prve svetovne vojne se začenja drugo obdobje - čas mirovanja oz. usihanja obreda. Ker se zaradi pomanjkanja fantov, ki so bili vpoklicani v vojsko, obred ni izvajal, je počasi tonil v pozabo. Po letu 1918 so ga prepovedale italijanske oblasti, ki so zasedle Primorsko. V skladu s svojo potujčevalno politiko so prepovedale uporabo slovenskega jezika v uradih, šolah in v javnosti ter ukinile delovanje vseh slovenskih šol, društev, zadrug itd.; nadzorovale pa so tudi oblike neformalnega druženja. Tako je bila prepovedana tudi Laufarija, saj so v njej videle močan narodnostni element in s tem nasprotovanje svoji poitalijančevalski politiki. Namesto tega so skušali vzpodbuditi druge oblike šemljenja in zabavanja v pustnem času. Pojavili so se pustni plesi, na ulicah pa klovni in maskiranci brez prave vsebine. Dokončen udarec je laufarjem prizadejala še 2. svetovana vojna. Cerkno je bilo v letih 1943 do 1945 kar štirikrat bombardirano. V ruševinah in ognju so izginila vsa naličja, obleke in druga oprema laufarjev.
Tretje in doselj zadnje obdobje cerkljanske laufarije pa sega v leto 1956 in dalje, ko so pustni obred spet oživili. Že leta 1948 je v Cerkno namensko začel prihajati rojak Peter Brelih, ki se je že med obema vojnama izselil v Ljubljano. Takrat je želel ljudi navdušiti za svojo idejo - obnovitev laufarije. V ta namen so v okviru Turistično-olepševalnega društva ustanovili laufarski odbor. Vendar so domači navdušenci skupaj s pobudniki od zunaj hitro ugotovili, da od stare, pred 1. svetovno vojno opuščene laufarije, ni ostalo tako rekoč nič. S pomočjo starejših Cerkljanov, ki so se pustnega obreda še spominjali, so obnovili vse like laufarske družine, njihove obleke, naličja, obudili njihov pomen, njihovo vlogo in njihovo vedenje, spomnili so se mest, kjer so se laufarji zbirali, kako so prihajali v vas, v kakšnem vrstem redu so se razporedili v sprevod, kakšen je bil ceremonial ob obsodbi pusta, kaj so laufarji počeli v predpustnem času, kje in kdo odkoplje bot, kdo in kdaj koleduje, itd. Glavni in najtežji problem pa so bila naličja - lesene larfe - od katerih se ni v Cerknem ohranila niti ena. Ker v Cerknem ni bilo nikogar, ki bi bil sposoben in pripravljen izdelati larfe, ga je Brelih našel v Ljubljani. Rado Jelinčič, absolvent šole za umetno obrt, je po pripovedovanju oblikoval maske v plastelinu ter jih glede na pripombe domačinov popravljal in spreminjal, dokler niso bile podobne izvirnikom. Na osnovi teh »maket« je potem izrezljal še lesena naličja. Ko so cerkljanski fantje pripravili tudi obleke, je bilo pozimi leta 1956 vse nared za prvo obnovljeno, oživljeno laufarijo. Laufarska družina je tedaj štela 14 mask, kolikor jih je bilo po ustnem izročilu v prvotni laufariji. Enajst naličij je izdelal Rado Jelinčič, dve sta bili iz Ljubljane ali last samega Petra Breliha ali pa last Etnografskega muzeja. Edino larfo, ki ni lesena, ampak je izdelana iz telečje kože - Lamant - pa je izdelal Cerkljan Janko Pagon. K oživitvi šege in realizaciji obnovljene laufarije je leta 1956 strokovno veliko pripomogel dr. Niko Kuret z Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, kot tudi sam inštitut. Ob tem je nastal tudi film "Laufarji v Cerknem". Naslednje leto so larfe, ki jih je izdelal Rado Jelinčič, ostale v Cerknem, tisti dve pa, ki sta bili iz Ljubljane (ta star in en ta terjast), so laufarji morali vrniti in ostali so brez dveh glavnih likov. Zato so se obrnili na domačina Franca Kobala ki je tako izdelal larfi Ta terjastega in Ta starega. Vključil se je tudi v laufarsko družino. Fantje in možje, ki so sodelovali v njej, so želeli, da se maske razširi in se naredijo novi liki. Tako so v naslednjih letih nastale nove maske. Večino novih likov so ustvarili do leta 1976, zadnjega, tj. Oštirja pa leta 1997.
